MOJA PORODNA IZKUŠNJA, PRVIČ IN DRUGIČ

Isto telo, enak proces, dve popolnoma različni izkušnji

Je naša porodna izkušnja odvisna od:

  • okolja, kjer rodimo,
  • spremljevalke oz. doule, za katero smo se morebiti odločili,
  • usode, ali

smo za doživljanje poroda v največji meri odgovorni sami?

Pepričana sem, da za lepo in izpolnjujočo porodno izkušnjo največ lahko naredimo sami. Ključ do izpolnjujočega poroda je pravilna naravnanost, znanje in obvladanje tehnike za ohranjanje sproščenosti uma in posledično telesa, ki jih lahko dosežemo z metodo HypnoBirthing.

Moja porodna zgodba prvič:

Leta 2011 sem v ljubljanski porodnišnici rodila prvič. Ker sem se zavedala pomembnosti priprave na porod in ker sem občutila strah pred neznanim, sem takoj ob zanostitvi začela z iskanjem primernih informacij in podpore z željo po lepi porodni izkušnji. Prebrala sem ogromno knjig in bila sem na posvetu z doulo.

Zaradi diagnosticirane sladkorne bolezni tekom zadnjega trimesečja se je ginekolog odločil, da mi porod en dan po predvidenem datumu poroda (PDP) sprožijo, če do PDP še ne bom rodila. Predvideval je, da bi bil novorojenček v nasprotnem primeru lahko prevelik. Seveda se na dan poroda ni zgodilo nič, niti en sam najmanjši popadek. Zato sem naslednji dan odšla v porodnišnico, kjer so sprožili porod. Predrli so plodovne ovoje in začelo se je …

Ure trpljenja, bolečine, mučenja in občutka, da ne bom zdržala, so se zdele kot cela večnost. Porod sicer ni trajal dolgo, ampak glede na to, da sem ga doživela kot triurni popadek, ki ni popustil, se mi je zdelo, da traja neskončno dolgo. Spomnim se babice, ki me je poskušala miriti s stalnim prigovarjanjem, kako lepo moje telo sodeluje, se odpira in kako hitro se dojenček bliža. Vzpodbudne besede nikakor niso izboljšale mojega počutja. Počutila sem se kot ujetnik na postelji v ležečem položaju, priklopljena na aparat, z masko na obrazu in protibolečinsko tekočino, ki je po žili tekla v moje telo.

Sinčka sem v naročje dobila resda dokaj hitro in čeprav dogodek povezujem z izjemno radostjo, težko rečem, da sem v trenutku pozabila bolečino, ki je bila za to potrebna. Pravzaprav me je spremljala še dolgo, tako dolgo, da sem z drugo zanostitvijo prav zaradi tega odlašala.

Moja porodna zgodba DRUGIČ:

Ko je želja po drugem otročku vseeno postala večja od strahu pred samim porodom, sem ponovno zanosila in takoj začela iskati možnosti in načine za lepšo porodno izkušnjo. Odločila sem se, da se bom naučila HypnoBirthing filozofije in metode. Rodila sem veličastno, porod je bil lepa, izpolnjujoča in radostna izkušnja. Isto telo, enak proces, dve poponoma različni porodni izkušnji.

En dan po PDP je bil petek in sina sta staša odpeljala v Ljubljano, z namenom, da si za vikend oz. do poroda z možem vzameva še malo časa v dvoje. Po odhodu sem se ulegla k počitku in zaspala za dobri dve uri, nakar me je zbudilo rahlo cukanje v predelu trebuha. Ker takih občutkov iz prvega poroda nisem poznala, sem se odločila, da preizkusim tehniko dihanja, ki sem se je pred tem naučila na HypnoBirthing programu. Z možem sva se dogovorila, da greva na sprehod, ko se zadeva umiri.

Občutek pritiska in nekega dogajanja v maternici se je nadaljeval, kot bi nekdo intenzivno želel opozarjati nase. Zaželela sem si zatemnjene sobe in poslušanja umirjene glasbe z vajo vizualizacije, ki je samo ena od številnih tehnik HypnoBirthing programa. Ker se situacija ni umirila, je mož kmalu predlagal, da greva v porodnišnico preverit, kaj se dogaja. To se mi ni zdelo potrebno, saj sem bila povsem prepričana, da sem stvari kos in da z dihanjem, menjavo položajev in drugimi mentalnimi vajami uspešno prestajam navale intenzivnosti in pritiska, ki so se pojavljali vedno pogosteje. Ko so se popadki začeli pojavljati na 5 minut, sem nato sama predlagala, da je verjetno pravi čas za odhod v porodnišnico. Klub temu, da so bili popadki intenzivni in sem se ob vsakem dejansko naslanjala na moževa ramena, jih ne morem povezovati z bolečino. Prej bi rekla, da sem čutila neskončen pritisk, intenzivnost in moč, ki je prihajala z neustavljivo hitrostjo.

Hvaležna za obe izkušnji...:

Ko sva prišla na oddelek in so videli, kako suvereno predihavam popadke, so me hitro napotili v porodno sobo. Točno 16 minut po prihodu v sobo sem v naročju držala svojo drugo kepico. Na svet je prišla hitreje in bolj spektakularno, kot sem si sploh lahko zamišljala. Občutek sreče, miru, radosti in neizmerne moči je bil tako transformativen, da še danes dobim kurjo polt, ko se spomnim na ta dan.

Hvaležna sem za obe izkušnji, ker sta mi dali zavedanje, kako zelo pomembna je naša naravnanost, vedenje in zaupanje. Če to doživiš enkrat in ker veš, da je rojstvo življenje, potem je zavedanje, da imamo sami neustavljivo moč pri njegovem kreiranju, nekaj, kar te spremlja celo življenje.

Tako postanejo vsi cilji uresničljivi in življenje navdihujoče, saj ponuja toliko različnih možnosti za radost in veselje.